Pa že

V soboto sem bila v enem izmed ljubljanskih lokalčkov. Bil je nabito poln, še posebej za šankom. Komaj sem se prebila skozi gnečo in naročila pijačo. Med čakanjem, da mi natakarica postreže, mi na žalost ni preostalo drugega kot da poslušam neokusne komentarje smrdečih decov za šankom - ampak dokler samo gobca, me še ne moti. Tudi če pljuva med govorjenjem še nekako preživiš. Ko pa začne stegovat svoje kremplje, je pa res že malce preveč. Končno dočakam pijačo in plačam. Medtem ko se skušam prebiti skozi gnečo do svojih prijateljic, mi pot zaprejo trije nagnusneži s hinavskim nasmeškom na ksihtu. Lepo jih prosim, če mi lahko dajo malce prostora, da se prebijem skozi. Pa so mi še naprej smejali in začeli ščipati za zadnjico in tako naprej … V rokah sem seveda držala pijačo in sem imela zelo malo možnosti, da se ubranim šestih svinjskih parkljev. Seveda me je šokiralo in sem spustila kozarec iz rok ter se pri tem polila z rdečim vinom. Čeprav se nikoli ne poslužujem fizičnega obračunavanja, me je to res tako razjezilo, da sem najbližjega mahnila na gobec. Ponavadi bi obžalovala, da sem se spustila tako nizko in se ga lotila s pestmi … tokrat obžalujem samo, da ga nisem močneje. Po 4 letih karateja, bi se spodobilo, da bi mu zlomila nos ali pa vsaj zbila kakšen zob. Če me bo še kdo tako razjezil, prisegam da se lahko kar poslovi od svoje moškosti. Še cel večer sem imela pokvarjen, če se mi je še kakšen osebek moškega spola približal, sem ga takoj nadrla in poslala v ***** ali *****.

Naslednji dan sem se še celo popoldne ubadala z odstranjevanjem madežev rdečega vina iz moje majčke in pri tem pridno klela na ves glas. Uporabila sem vse mogoče pralne praške, ki jih imamo doma. Ampak šele z limono je zadeva šla dol. Darovi narave so najboljši

Razmišljam, da bi od zdaj naprej pri sebi stalno nosila nož in če bo še kdo kaj težil, ga samo izvlečem iz torbice in rečem: “Try and die!!!”

Malce sem brskala po internetu in pristala na strani http://simpsonizeme.com, kjer lahko izdelaš svojo Simpson podobo. Jaz zgledam pribiližno takole ;).

Doma imamo psa Bučkota in mačka Minija. Sta dobra kolega, čeprav Bučko rad preganja Minija naokoli, toliko da nam pokaže, da je on šef. Brez foušije seveda ne gre – vsak ima svojo posodico s hrano, ampak Bučko vedno raje poje tisto kar je v mačji posodi. Zato smo se poslužili nove taktike – kadar kuža ne želi pojesti svoje hrane, stresemo, kar je v njegovi posodici, v mačkovo skedico. Ne mine sekunda, že Bučko pridno pospravlja zadnje grižljaje.

Mini je pravi vaški Casanova in je zaplodil že marsikatero mačko tod okoli. Tudi sosedovo, ki ima zdaj dva mala prisrčna mladička. Sosedje so pred dnevi odšli na dopust, zato je malim dvema dolgčas in nas rada obiščeta. Ampak opažam, da naš Mini ni kaj prida oče. Če se mu mali približa, ga najprej grdo gleda, potem izdavi kakšen mijav poln negodovanja, na koncu pa mu celo primaže eno okoli ušes. Je pa zato Bučko veliko bolj navdušen nad muckoma. Kadar ga zagleda steče k njemu in ga nato z zanimanjem opazuje tako, da glavo rahlo nagne v stran (tipična pasja kretnja). Če se Mini do malčkov obnaša preveč agresivno in želi koga pretepsti, vedno Bučko posreduje in prežene Minija. Najbolj zanimivo pa je, da se mladička sploh ne bojita našega psa in se veselo podita okoli njega. Nanj pihata samo, če jih Bučko prične preveč ovohavati … No, če jih že ata ne mara, se pa stric Bučko potem toliko raje ubada z njima. Je pa zanimivo, naš kuža kot večina psov ni ravno ljubitelj mačk, ampak pri mačjih mladičih se pa vedno razneži in navdušeno maha z repkom. Podobno je tudi s človeškimi otroci, če zagleda kakšnega otročička, prične živčno cepetati in mahati z repkom, v upanju, da ga bo mali opazil in ga prišel malce pobožat.

To soboto sem bila na Kranfestu in nisem mogla, da ne bi opazila zaljubljen parček (ker je tip, ogromen kot je bil, zastiral moj pogled na Tonija Cetinskega). Tip je ves čas stal pri miru in trdno držal svoje dekle. Mogoče, ga je bilo strah, da mu bo pobegnila. Ob tem pa se mi je porodilo vprašanja: Ali dekle dejansko uživa v taki zabavi? Boga revica se mi je kar zasmilila, če je tak tudi v postelji, potem pa res ne vem … Jaz vem, da bi me pobralo od dolgčasa, če se bi me fant oklepal kot klop in ne bi niti pri najbolj živahnih komadih nič zaplesal. Sem pač bolj žurerske sorte in menim, da je dolgočasnega deca treba pustit doma, če misli cel koncert stati pri miru in še tebi preprečiti vsako željo po plesu … ali pa vsaj rahlemu gibanju z boki.

No, ko sem že fantih, jih bom pa še malce spljuvala. Mogoče sem danes še posebej kritična do vsega … je pač polna luna in PMS – ubijalska kombinacija. V diskače in klube že dolgo ne hodim več, da bi tam spoznavala fante ampak zato, da se s puncami zabavamo in naplešemo. Zato ni hujšega, kot to da se nate obesi en hlod in ti vsili svoj čuden ritem, ki se niti malo na ujema z glasbo. Saj rada plešem v paru, ampak ne prenesem štorov, ki te trdno držijo za boke in stiskajo k sebi, da te potem še cel dan bolijo noge, zaradi posiljenega plesa. Da sploh ne govorim o tistih, ki se te oklenejo še okoli rok in ti tako preprečijo vsako željo po mobilnosti, zraven pa migajo kot bi ga glodale sramne uši. Saj so reveži, verjetno jim ne uspe najti nobene ženske, ker so tako zelo štorasti in se potem vsake oprimejo kot klopi, da jim na bi pobegnila. Še težje je potem taki nerodi dopovedat, da naj se spravi stran. Začnem vedno kar se da prijazno: »Sej si fejst poba, ampak dons ga žuramo s kolegicami, ker se že dolgo nismo videle …« (to sicer ni čist res, ker se vidmo skoraj vsak dan). Seveda se tipček ne da kar tako in začne s samopromocijo, kako zelo je on dobra družba – moj nasmešek je ob tem raztegnjen do ušes. On sicer misli, da me je očaral, v resnici pa se zelo težko zadržujem, da ne bi planila v smeh ob takih neumnostih. Ko tudi najbolj kruti izgovori ne zaležejo, se na zadnje oprimem rešilne bilke – najbolj klišejskega izgovora: »Grem na WC.« Seveda sledi njegovo vprašanje: »A prideš nazaj?« Odvrnem: »Absolutno« (NE!!!). Ko pa se vrnem iz WC-ja, me pa skoraj kap trofne, ko vidim, da me bebec čaka pred straniščem. Ne vem od kod nekaterim ideja, da bodo na žensko naredili vtis, če ji že po petih minutah poznanstva rečejo: »Ljubim te« … »Kok lepo! A naj zdaj kar skup padem?« Ob takih ogabnih poskusih romantike me pograbi želja, da bi se zadušila z Mercatorjevo PVC vrečko.

Na morju sem dobila čudovitega snubca. Mislim, da je bil nek nemški Turek. Po petih minutah pogovora me je že vabil v svoj apartma in se hvalil kako zelo dober ljubimec je. Pojasnila sem mu, da iz tega kruha ne bo moke, pa je še kar vztrajal, da ga bom po neverjetni noči zagotovo vzljubila. Na koncu je pred mano uprizoril, še neke vrste paritveni ples in se pohvalil, da se mu nobeno dekle ne more upreti, ko prične s takimi gibi. Res sem se komaj zadrževala … da se ne bi polulala od smeha. Še stare mame bolje migajo, ko zelje tlačijo. Po pol ure je obupal, njegov prijatelj, ki je ta čas osvajal mojo sestrično pa je potarnal, da jih Slovenke vedno odslovijo. Le zakaj smo tako smotane?

Objavljam še zadnji del trilogije o beguncih. Upam, da bo to pripomoglo k temu, da jih bomo lažje sprejeli medse.

Ana in njena družina so v Slovenijo prišli pred letom in pol. Družina iz Kosova, ki je bila sprva namenjena v Avstrijo, se v Sloveniji počuti dobro. »Sem smo se zatekli slučajno, ampak sedaj ne bi šla nikamor drugam.« Trenutno so nastanjeni v integracijski hiši, po enem letu pa si morajo poiskati svoje stanovanje.

Ana je povedala, da stanovanja trenutno še ne iščejo, saj imajo veliko dela z drugimi stvarmi. »Učimo se jezika, otroci hodijo v šolo, prejšnji teden sem šla na tečaj računalništva, tako da za enkrat nimamo veliko časa.« V integracijski hiši se dobro počutijo. »Drugače je kot v azilnem domu, kjer imaš samo eno sobo ter skupno kuhinjo in kopalnico. Sedaj imamo dvosobno stanovanje samo zase. Otroci imajo veliko miru za učenje in za delanje domačih nalog.« Sinova bosta septembra zaradi selitve iz azilnega doma v integracijsko hišo pričela obiskovati drugo šolo. Povedala je, da sta se navezala na staro šolo in bosta potrebovala nekaj časa, da se privadita novemu okolju, saj sta precej sramežljiva. »Mlajši sin ima nekaj težav z jezikom, matematika mu gre pa odlično od rok. Starejšemu gre dobro, sedaj je v četrtem razredu in bo napredoval v petega.« Ana dodaja, da jima z možem večkrat priskočita na pomoč. »Mož jima pomaga pri matematiki, jaz pa pri slovenščini.«

Uradnega tečaja slovenskega jezika še niso imeli, kljub temu pa se je Ana zelo zavzela in se pridno uči. »Trenutno se učim preko pogovora, najpogosteje se v slovenščini pogovarjam s sinovoma. Na televiziji gledam oddaje ali serije in berem slovenske podnapise. Prejšnje leto sem si v knjižnici sposodila Slovar slovenskega knjižnega jezika in se učila novih besed.« Povedala je, da ji razumevanje jezika ni povzročalo večjih težav, saj je zelo podoben njihovem. »Razumeti ni bilo težko, govoriti je pa malce bolj zapleteno. Imate veliko podobnih besed, ki različno pomenijo.«

Z možem sta trenutno prijavljena na Zavodu za zaposlovanje in aktivno iščeta zaposlitev. »Na internetu pregledujem oglase za delo, vendar povsod zahtevajo znanje vsaj še enega jezika in osnove računalništva. To je malce težko, saj se ne spoznam preveč dobro na računalnike.« Povedala je, da bi jo najbolj veselilo kakšno ročno delo kot je kvačkanje ali štrikanje, seveda pa bi z veseljem poprijela tudi za kakšno drugo delo.

Kar se tiče zdravstva so imeli težave preden so jim priznali status begunca, saj so jim nudili le osnovno zdravstveno oskrbo, kamor pa ne sodi zobozdravstveni pregled. Ana je zato potožila, da je v tem času imela težave z zobmi. Toda s priznanjem statusa begunca so se končale tudi njihove neprijetnosti z zdravstvom.

V Sloveniji ji je najbolj všeč način življenja. »Ljudje živijo mirno in normalno. Pri nas je bilo življenje stresno in psihično napeto. Negotovi smo bili glede svojega življenja, zaposlitve, glede vsega.« Za Slovence je povedala, da so zelo iskreni in se držijo dogovorov. »Če se nekaj reče, potem to tudi drži.« Slovenci smo velikokrat deležni kritik na račun naše zaprtosti, vendar Ane to ne moti. »Vaša zaprtost mi  veliko bolj ustreza kot pretirana odprtost. Najbolje je, če se vsak briga zase.« Povedala je, da znamo Slovenci dobro izkoristiti praznike. »Ob praznikih si  ljudje pogosto vzamejo še dodatna dva dni dopusta in odpotujejo. To je super. Ljudje tu stalno potujejo. Ko se bomo vključili in normalno zaživeli, bomo tudi mi šli na kako potovanje z otroki.« Razmišlja, da bi si kupili kolesa in se podali na kolesarski izlet.

Ana je potožila, da najbolj od vsega pogreša svoje starše, vendar ostajajo v stiku preko telefona. »Staršema je lažje, od kar vesta, da smo dobili status beguncev.«

Socialno podporo bodo prejemali še tri leta in do takrat upa, da jim bo uspelo postavit življenje nazaj na noge. »Tri leta je veliko časa in v tem času lahko marsikaj postorimo zase, ne da bi čakali, kaj bodo drugi storili za nas.«

Sedim na balkonu in se učim oz. se poskušam. Seveda mi misli kot vedno uhajajo drugam. Začnem se razgledovati naokoli in kar na enkrat se spomnim, kako je bilo v času vojne za osamosvojitev. Stara sem bila približno šest let in se na balkonu igrala z očetovo vojaško uniformo in tisto »darth vader« masko, ko so nad hišami vojaška letala prebila zvočni zid. Babi je prestrašeno prihitela na balkon in naju s sestro odpeljala v »keuder« (v pritličju naše hiše), medtem pa se je dedek požvižgal na grožnje in se s traktorjem veselo vozil po travniku. Seno je pač treba spraviti domov, dela ni nikoli maral puščati za kasneje. Živel je po principu, »kar lahko storiš danes, je bilo narejeno že včeraj.«

Spomnil se tudi, da sem se nekaj dni pred vojno šla z malo šolo v Pulo. Mami mi je za sabo pripravila sendviče z dunajskim zrezkom in mi v nahrbtnik dala dve piksni (mislim, da Fanto). »A jih boš znala odpret?« me je vprašala. Pa sem ji pojasnila: »Saj jih Luka zna.« Luka je bil moja simpatija, ki me je pustila na cedilu, saj se je tik preden bi se morali povzpeti na vlak in se odpeljati proti morju, premislil in začel na ves glas jokati, da ne gre. Pa sem ostala brez fanta. V Puli sem imela strašno domotožje, vsak dan sem jokala in pogrešala mamico. No pol je pa vojna nastala, ampak nihče od nas otrok ni posumil, da je kaj narobe. Si kar predstavljam kako stresno je moralo to biti za vzgojiteljice. Vsaka je bila odgovorna za najmanj 10 predšolskih otrok, poleg vsega pa niso vedele, kaj jih čaka doma. Domov smo se verjetno vrnili kakšen dan prej, kar me niti ni motilo, ker bi me drugače pobralo od domotožja. Straši so me pričakali na postaji in me nato po neki dolgi in meni tuji makadamski poti odpeljali domov. Nič mi ni bilo jasno, v bistvu mi takrat sploh ni bilo jasno za kaj se vse skupaj gre. Zabavno se mi je zdelo, da so pri sosedih na seniku taborili vojaki. Z vrstnicami smo se neprestano smukale tam okoli. Najbolj nam je v oči padel lepotec s temnimi skodranimi lasmi. Mislim, da mu je bilo ime Roman ali pa nekaj podobnega. Zelo prijeten fant, ki se je z veseljem ubadal s celo četico otrok. Srečna tista, ki ga je dobila ;).

Da nekaj ni v najlepšem redu, sem posumila šele, ko mami pričela v kovček zlagati obleke - spodnje perilo, rezervne majice in hlače … Prepričana sem bila, da gremo na morje, potem pa je vse skupaj odnesla v kurilnico (za vask slučaj). Dedek je na traktor zapregel prikolico in ga zapeljal na sredo ceste ter zaprl pot, če se bi slučajno od kje prikazali tanki. Menda so bili kar blizu, vsaj kolikor so mi kasneje povedali, ko sem bila malce starejša. Do naše vasi k sreči niso prišli.

Se mi pa zdi, da so se v tem času medsosedski odnosi precej izboljšali. Starejši se drug do drugega obnašali bolj prijateljsko kot sicer in za trenutek pozabili stare zamere. Vsak večer so se zbirali na sosedovem dvorišču in kramljali, medtem ko smo se otroci podili okoli. Krizne situacije znajo biti po eni strani tudi koristne, saj zbližajo še tako skregane ljudi ;). 

kakšni so pa vaši spomini?

No ta je pa dobra! »Spoštovani« deželni glavar avstrijske Koroške grozi s pritožbo na Evropsko sodišče za ČLOVEKOVE PRAVICE, če bodo na avstrijskem Koroškem postavili dvojezične table. Bogi revež, s tem se mu pa res krši temeljne človekove pravice. In to njemu, dobri dušici, ki mu na kraj pameti ne pade, da bi koga zatiral. Saj ni resen, kot da bo s tem kaj dosegel – mogoče bo iz sebe naredil še večjega bedaka kot do sedaj. Ne vem kako je možno, da so na civiliziranem zahodu še vedno taki kreteni na visokih položajih. Pri nas je Jelinčič vsaj za silo zamejen in nam služi bolj kot dvorni norček, medtem ko so oni svojega norčka postavil kar za samega glavarja. 

Veselica se je zaključila in s sestrično in njeno kolegico smo se odpravile do avta, ki je sameval na bližnjem travniku (vedno med zadnjimi zapuščamo zabavo). Za nami se oglasi osoren ženski glas: »Ti sem! Vidve pejta pa na prej!« ozremo se in zagledamo, razjarjeno žensko, ki s prstom kaže na sestričnino prijateljico Petro, poleg nje pa stoji njen mož. Petra se ustavi, s sestrično Majo pa se malce oddaljiva. Razjarjenka prične nič hudega sluteči Petri očitati, kako si je drznila pozdraviti njenega moža in da se po vasi govori, da ga menda osvaja in ne vem kaj še vse (Naj na tem mestu omenim, da je Petra zelo mirno dekle in nikakor ne hodi nobenemu v zelje, poleg vsega pa ima resnega fanta). Petra ji seveda mirno pojasni, da se nikakor ni vmešavala in da ga je pozdravila zgolj zato, ker je njen sovaščan in znanec. Ženska nato še bolj podivja, iz nje se vsuje kup opazk in kar ne zgleda, da bo končala. S sestrično ugotoviva, da ta pogovor ne vodi nikamor in Petro odvlečeva stran. »Petra gremo, ne se ubadat z njo.« Prispemo do avta in se posedemo vanj, ko to podivjano bitje privihra za nami in se nastavi tako, da sestrična ne more zapreti vrat. Ugasnem avto in skočim na pomoč sestrični pri prepričevanju ženskega hudiča, da naj nas pusti pri miru, ker bi rade šle domov. Seveda ne zaleže. »Čist lepo sem se pogovarjala s Petro, dokler se nista vidve vmešale!« pa ji odvrnem: »Sori, ampak tvoj agresiven pristop ni v nobenem pogledu bil podoben mirnemu pogovarjanju.« Potem mi je očitala nekaj glede tega, naj ne filozofiram in da ni normalno, da pozdravljamo njenega moža, ker je 15 let starejši od nas, bla bla … Lotimo se različnih prijemov, kako jo spraviti stran, ampak vsi spodletijo. Sestrična se obrne k njenemu možu, ki je mirno opazoval dogajanje in bil tiho kot miška. »Dej sprav to babo stran.« In gospod, ki je mimogrede nek polkovnik v vojski, prične z mirnim glaskom: »Pikica, dej …«

»Ne!!! Hočem se pogovort!« se zadere in se usede v moj avto. No super, zdej je pa res ne bomo dobil vn, si mislim. Sestrična je v tem času stekla po varnostnika jaz pa sem nekaj časa prosila njo, potem njenega moža, naj nas pustita pri miru in bila ob tem deležna groženj (od ženske se razume), da jih bom dobila po glavi. Seveda bi se lahko steple z njo, ker smo bile v številčni premoči, ampak na tako nizek nivo se nobena od nas ne želi spuščati. Če se mi še kaj takega pripeti, bom takoj klicala policijo … no, po polurnem prerekanju se je babura le odločila, da dvigne svojo rit v iz avta in medtem ko odhaja s prstom pokaže na sestrično: »Ti se me pa pazi! Enkrat te bom razbila!«

In to menda ni bil njen edini izpad, kasneje sem zvedela, da je enkrat sredi noči klicala neko drugo dekle in ji očitala, da osvaja njenega moža. Res ne vem kaj takim ljudem ni jasno, da se morajo zaradi vsake malenkosti pizdit. Poleg tega pričakuješ od 30-letnice, da se ne bo obnašala kot neka pubertetnica z resnim pomanjkanjem samozavesti. Za povrh pa mislim, da bi se najprej morala pogovoriti s svojim možem, na pa da svoje frustracije stresa na vsako, ki slučajno pogleda njenega dragega.

Mogoče tega nisem uspela zapisati dovolj živo, ampak ženska je bila podivjana, kot bi se s ketne strgala - me je bilo kar malce strah na trenutke. In verjetno tudi je strah in trepet, glede na to, da je njen mož vojak postal prava copata od kar jo ima in se ni upal niti pisniti. Do tega trenutka sem mislila, da taki psihopati obstajajo samo v filmu, ampak očitno so res med nami.

*Zgodba temelji na resničnem dogodku, imena oseb pa so zaradi njihove varnosti spremenjena

Pred kratkim sem prebrala objavo na nekem blogu, kako grozni in nemogoči smo telefonski anketarji. Pa sem se odločila, da predstavim še drugo plat medalje - kako grozni zanjo biti šele ljudje, ki se javljajo na telefon. Pa brez zamere, saj razumem, da vam čas ne ustreza vedno, da ste pod stresom zaradi službe in tako dalje. Ampak nekateri mi znajo res popestriti dan s svojim pomanjkanjem bontona ali neumnostjo.

Da najprej razložim, zakaj vedno utrujamo z vedno istim nagovorom: “Sem Joži Mayer anketarka tepate družbe in bi v vašem gospodinjstvu rada govorila z osebo, staro med 15 in 65 let, ki je zadnja imela rojstni dan.” Telefonske ankete temeljijo na naključnem vzorcu, zato potrebujemo nek ključ po katerem bomo izbirali. Rojstni dan je idealen, ker ga imajo vsi ljudje. Lahko bi spraševali tudi po tistemu, ki se danes še ni stuširal - ampak v tem primeru ni rečeno, da taka oseba obstaja.

Bom začela z najbolj klasičnimi cvetkami, ki jih slišim, ko se ljudje želijo izmuzniti anketi. Preseneča pa me, da se jih poslužuje skoraj vsak tretji človek, ki ga pokličemo. “Pri nas ni imel nihče rojstni dan” (nekdo je vedno zadnji, pa tudi če je to bilo lansko leto ali pa 3 leta nazaj) … “Mi pa ne praznujemo rojstnih dni” (mene ne zanima, če jih zapijete ali ne … RD ima vsak človek) … “Sem pa samo na obisku, domačih pa ni doma” (a res??? kaj pa potem počneš tam, se vlomilci tudi javljajo na telefon ali pa ti je nekoga ljubše obiskati, ko je zdoma, da te ne obremenjuje s pogovorom?) … “Ja, to je bil pa sosed” (V VAŠEM gospodinjstvu)… in potem se ti najdejo še moški s povsem odraslim glasom, ki trdijo, da so stari 9 let in zelo neuspešno imitirajo otroški glasek. Pa še ena skupina moških - jaz jim pravim kar copate: na vsake toliko časa, želimo govoriti izključno z osebo moškega spola. Gospodu pojasnim ” … rada bi govorila z MOŠKIM …” pa mi reče “Sam mal, vam bom dal ženo na telefon.” In seveda ljubosumne žene, ko hočeš govoriti z njenim možem “Ne, on pa ne bo odgovarjal, vam dele povem, ni treba nč več klicat, ker vem da ne bo … ” Posebej zanimive so nedelje. “A veste, da je dons nedelja, Gospodov dan!!!” (ja vem, ampak na žalost sem študentka in mam žal ob nedeljah največ časa, da zaslužim nekaj par in ne živim zgolj od žuljev svojih staršev). O tistih, ki me pošiljajo v razne organe, pa ne bom izgubljala besed … mislim, da na tem blogu ni dovolj prostora.

No, ko se prebijemo skozi začetni nagovor, dobimo želeno osebo na telefon in ta pristane na sodelovanje se začne anketa. Večina jih mine brez večjih naporov in v povsem prijetnem vzdušju. Ampak za popestritev dneva se seveda najde tudi kakšen “posebnež”. Od tistih, ki ne želijo odgovoriti na nobeno vprašanje (ne vem zakaj so se potem odločili za sodelovanje, ker taka anketa ne koristi nobenemu in krade čas njemu in meni), do tistih “Katere radijske postaje poslušate?” … “To je pa že preveč osebno vprašanje, ne bom odgovoril!” v redu, ampak največji paradoks pa je, da taki potem brez težav zaupajo svoj mesečni dohodek. in seveda so tu še moja najljubša kategorija - strici z globokim glasom, stari nekje med 50 in 65, ki so prepričani v svoj prav in hudo arogantni. “kakšna neumna vprašanja pa so to? dejte raj kej druzga sprašvat! A ste vi neumni! …” in seveda še kup opazk, ker pač ne ve kaj bi odgovoril in se raje skrega kot da reče “ne vem” in lahko mirno nadaljujemo. Moja dolžnost je, da preberem vsa vprašanja in da vsem zastavim enaka vprašanja! Ne smem pristati na prošnje “Dejmo to kr preskočt” al pa še huje “Kar sami neki napište” (najhujši greh je, če vplivaš na njegovo mnenje in mu sugeriraš odgovore).

Za konec pa še nekaj mojih najljubših:

Starega dedija vprašam kdo je imel zadnji rd. po dolgem premisleku reče, da je to bila žena. In ga prosim, če bi lahko govorila z njo. “je pa ni?” seveda me zanima, kdaj bi se jo dalo dobiti. “na britofu je!” vprašam, ga kdaj se vrne. “Mrtva je.” Upsala. “Glejte gospod, jaz bi rada govorila z ŽIVO osebo. kdo je potem imel zadnji RD?” Ata se razburi: “Kaj zdej hočte?!” še enkrat ponovim: “Kdo je imel pri vas zadnji RD?” Ata: “sej sm vam rekel, da je mrtva! A naj jo grem odkopat pa se bote z žaro pogovarjal!!!” … no po dolgem in napornem pogovoru sva prišla, da ugotovitve, da dedi živi sam in je zato on ciljna oseba … ampak odgovarjat pa ni želel (za kar sem mu zelo hvaležna, ker verjetno v enem dnevu ne bi prišla čez anketo;)

Pokličem v gospodinjstvo. Oglasi se gospod srednjih let. Pojasnim mu, da bi rada govorila z Nejcem (ime je zaradi varstva podatkov izmišljeno). “Samo malo, ga bom poklical” … čakam … čez nekaj časa prileti isti gospod nazaj na telefon in malce razhuden začne: “A si ti tut noseča?!!” … malce zmedena: “Emm, … ne … ” gospod ne čaka na moj odgovor in nadaljuje: “Ti si že tretja dons! PROKLETE BABE HUDIČEVE!!!” in nato se zveza prekine.

In seveda še: ” Dejte se kerga bolj pametnega dela lotit, kot da samo sedite in okol kličete. Zgrabte za vile in pejte gnoj kidat!” … (Če mi ponudite višjo plačo, kot jo imam tu, sprejmem.)

No, to je nekaj mojih utrinkov, upam da nisem koga užalila. Za naprej vas pa prosim, da si izmislite kakšen bolj izviren izgovor, če ne želite sodelovati v anketi, ker je delo postalo že malce monotono, ker se vsi poslužujejo istih.

Aleksey je 34 letni begunec iz Uzbekistana, od koder je pobegnil pred štirimi leti. Sprva se je podal v Rusijo, kjer je obiskal turistično agencijo. »Zanimalo me je, v katero državo lahko odpotujem kot turist. V agenciji so mi ponudili Turčijo, Poljsko, Slovenijo in Arabske Emirate.« In tako je povsem legalno odpotoval v Slovenijo in tu zaprosil za azil. »Zadnje leto pred pobegom iz moje državo je bilo res težko. Izgubil sem vse. V Sloveniji sem se sprva samo sproščal in nisem mislil na preteklost. Ko imaš za seboj tako izkušnjo, lahko bolj pozitivno gledaš v prihodnost.« Tu se ne počuti ogroženega. »Tukaj je toliko kriminala kot v raju. Ponoči se lahko odpravim kamorkoli, v Vevče, Fužine ali na Dolgi most, povsod je mirno, medtem ko je v moji deželi zelo nevarno.«

Povedal je, da ne opazi velike kulturne razlike, zato se mu ni bilo težko prilagoditi na naš način življenja. Včlanil se je v Judovsko skupino, ki igra pomembno vlogo pri njegovi integraciji v družbo, na ta način pa je spoznal tudi veliko prijateljev. »Družimo se ob vseh praznikih, skupaj gremo na morje in na festivale, skupaj praznujemo novo leto.« Za Slovence pravi, da »so razumljivi, prijazni in prijateljski, ampak malo preveč zaprti.«

Po njegovem mnenju je za uspešno integracijo ključno znanje jezika. Tečaj obiskuje šele zadnja dva meseca, nanj pa je moral čakati kar tri mesece. »Dokler nisem imel statusa, se nisem mogel učiti jezika na tečaju, zato sem se pogosto pogovarjal s prostovoljkami v Azilnem domu.« Znanje jezika potrebuje, tudi če se želi vpisati v šolo. »Svetovalka na zavodu za zaposlovanje mi je predlagala, naj se vpišem v kakšno poklicno šolo, na primer v šolo za servisiranje računalnikov, kar sem počel tudi pred prihodom v Slovenijo.«

Pri iskanju stanovanja so mu priskočili na pomoč na Slovenski filantropiji in mu omogočili, da je pri njih lahko pregledoval oglase in brezplačno uporabljal telefon in internet. Dejstvo, da je tujec, mu ni predstavljalo večjih težav pri iskanju stanovanja. »Težava je v začasnem in stalnem prebivališču.« Kot begunec mora nujno navesti stalno prebivališče, medtem ko večina stanodajalcev stanovanje raje ponudi tistemu, ki ga bo prijavil kot začasno prebivališče. Ko je končno prišel do stanovanja, se je pojavil drug problem. »Prva dva meseca je potrebno plačati vnaprej. Center za integracijo mi ne more denarno pomagati brez pogodbe, jaz pa ne morem dobiti pogodbe, če nimam denarja – to je začaran krog.«

Težave nastajajo tudi, ker nima zdravstvenega zavarovanja, ampak le potrdilo, da bodo stroške zdravljenja povrnilo Ministrstvo za notranje zadeve. »Nekoč sem bil pri zobozdravniku. Samo pogledal je papir in dejal: Ne, ne morem.« Zobozdravnik ga je odslovil, ker mu MNZ menda nazadnje ni povrnil stroškov zdravljenja, zato se je odločil, da beguncev ne bo več sprejemal.

»Najslabše je pri zdravstvenem zavarovanju in denarni pomoči. Trenutno ne morem delati, ker jezika ne obvladam dovolj dobro. Od socialne pomoči pa dobim le dobrih 300 evrov. Polovico plačam za stanovanje, 170 evrov pa gre za hrano in ostale stroške, kar je res težko.« Omenil je, da je avstralska vlada povsem drugače poskrbela za njegovega prijatelja, ki je zbežal tja. »Ima psa in vlada mu je mesečno za njegovo vzdrževanje plačala 300 evrov. Pa sem mu rekel, ali se zavedaš, da jaz prejmem toliko denarja kot tvoj pes?« Trenutno ni zaposlen, vendar je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. »Če si tujec in če ne govoriš dobro slovenskega jezika, se lahko zaposliš samo kot čistilec, vzdrževalec ali kaj podobnega, kjer ne govoriš veliko.« Poleg tega ga skrbi, ker je takšno delo zelo slabo plačano, slabše od socialne podpore, ki jo prejema sedaj. »Zelo dobro bi bilo, če bi lahko delal tako kot študenti. Lahko bi delal nekaj ur na dan in ne bi izgubil denarne pomoči, ki jo prejemam. Tega seveda ne bi počel celo življenje, samo začasno, ker se moram učiti.« Pravi, da želi nekaj narediti iz sebe. »V moji državi sem bil nekdo,« tu pa mora zopet začeti na dnu. V naslednjih letih želi končati šolo, si poiskati delo in se vpisati na fakulteto. Njegove sanje so, da bi nekoč ustanovil svoje podjetje. Zanima ga predvsem internet, »ker je v Sloveniji to področje še v povojih in imam tako prostor, kjer lahko začnem.«